UREDNIK

Kompletirajoč tole številko, mi ni nikakor na pamet padla kakšna pametna ideja, kaj napisati. Naveličal sem se neprestanega klobasanja o ureditvi klubske scene, ker imam občutek, da nihče nima volje kaj narediti na tem področju. Nekaj malega se dogaja v Sloveniji, malo več na Hrvaškem, na ostalih področjih bivše Juge pa sploh nič. Te informacije nisem dobil od drugih, to so lastne ugotovitve na podlagi tistega, kar sem sam videl. V pretekli sezoni sem videl člane klubov s takšnimi znaki in imeni, da sem (ponovno) zaprepaden. Ne samo, da nekateri klubi jemljejo imena, ki so že dolgo prisotna, temveč si celo dovolijo, da se pojavijo na istem mestu in ob istem času z originalnimi bikerji. Najhujše od vsega pa je, da ti stari bikerji ne storijo ničesar, da bi očuvali svojo integriteto. Tudi na ostalih delih sveta se trend kaže  v padanju vrednosti klubskih vrednot. O tem sem se prepričal tudi sam, ko sem obiskal sejem v Veroni. V preteklosti smo se veselili novega leta, ker je to pomenilo skupinske obiske sejma v Padovi, druženja z istomislečimi in dolga leta obstoječimi moto klubi. Veliko je pomenilo videti njihove stojnice in motorje, spoznati nihove aktivnosti in itd. Delitev tega sejma pred štirimi leti je pomenila oddaljitev bikerske scene od predelovalne (komercialne), ki se je po novem formirala na sejmu v Veroni. Dve leti sta se ta sejma časovno prekrivala, dokler ni sejem v Padovi končno ustavil svoje dejavnosti. Ostal je sejem v Veroni, ki pa se je na mojo žalost toliko spremenil, da sem ga že po nekaj urah zapustil. Od velikih imen bikerske scene ni bilo niti sledu. Niti eden klub ni imel svoje stojnice, prav tako niso bili prisotni tradicionalni bikerski mediji. Zelo sem se moral potruditi, da sem od velikih imen custom scene, našel tri takšne, ki jih poznam že nekaj let. Več o samem sejmu bom objavil v naslednji številki, vam pa nudim v razmislek kakšna je dejanska vrednost (če še sploh obstoja kakšna) tega, da sebe imenujete za bikerja ali svoj klub za bikerskega. Mogoče je res čas za spremembe, kot tudi na vseh drugih področjih življenja, vendar kot vidite, te spremembe ne prinašajo nič dobrega (tisti, ki smo že vstopili v EU to dobro čutimo, tisti, ki pa prihajajo, pa bodo to kmalu spoznali), zato bi bilo mogoče dobro, da ohranimo stare vrednote naziva „biker“ – kar pomeni spoštovanje klubskih znakov, upoštevanje dane besede, častno obnašanje itd.   

Vagabund

 

UREDNIK

Sastavljajući ovaj broj nikako da mi padne na pamet kakva pametna ideja o tome što napisati. Neprestano trabunjanje o sređivanju klupske scene već mi je dosadilo, jer imam utisak da nitko nema volje išta napraviti na tom području. Nešto malo se događa u Sloveniji, malo više u Hrvatskoj, a na ostalim područjima bivše Juge, ništa. Ne mogu reći da sam takve informacije od nekoga dobio, već je to zaključak na osnovu vlastitog viđenja. U protekloj sezoni vidio sam klubove sa takvim znakovima i imenima, da sam se prepao. I ne samo da ti klubovi uzimaju takva imena koja već godinama postoje, nego se usuđuju i pojavljivati na istim mjestima kao i originalni bajkeri. A najgore od svega je to, što ti stari, memberi originalnog kluba, ama baš ništa ne poduzimaju da očuvaju svoj integritet. Ali izgleda da u cijelom svijetu dolazi do nekih situacija koje upućuju na to da vrijednost moto klubova drastično opada. Posjetivši ovogodišnji sajam u Veroni i osobno sam se u to uvjerio. U prošlosti na našoj sceni (BAJKERSKOJ) sa veseljem se očekivalo početak nove godine jer je to značilo masovni odlazak u Padovu, druženje sa istomišljenicima i dugogodišnje afirmiranim klubovima svjetskog glasa, značilo je vidjeti njihove štandove, njihove motore, upoznati se sa njihovim aktivnostima itd. Podjela tog sajma prije 4 godine značila je udaljavanje bajkerske scene od prerađivačke (komercijalne) scene, koja se pak grupirala na novom sajmu u Veroni. Dvije godine su se obadva sajma događala u isto vrijeme, dok Padova (sajam bajkera) najzad nije odustala. Ostao je sajam u Veroni, koji se na moju žalost, toliko promijenio da sam nakon par sati odlučio otići. Od velikih imena bajkerske scene, nije bilo ni traga. Nijedan klub nije imao svoj štand, a morao sam se ozbiljno potruditi da bih našao neko od velikih imena custom scene, a na kraju sam našao dva tri prerađivača sa kojima smo se upoznali još prije par godina. Više o samom sajmu objavit ćemo u idućem broju, a vi malo razmislite o tome, kakva je stvarna vrijednost (ako još uopće postoji) toga da sebe nazivate bajkerom ili svoj klub bajkerskim. Možda je vrijeme za promjene, kao i na svim područjima života, ali kao što vidite, te promijene ne donose ništa dobro (to dobro znaju oni koji su već ušli u EU, a oni koji tek dolaze shvatiti će to ubrzo), pa bi možda ipak bilo bolje da se održi stara vrijednost naziva BAJKER – što znači poštovanje klupskih boja, održavanje date riječi, časno ponašanje itd..

Vagabund

     
     
IAN COATES

Že velikokrat sem omenil lepote Sanskega mosta in njegove okolice. Tokrat pa me je čakalo še eno presenečenje. Takoj po prihodu na kraj dogajanja, me je prijatelj predstavil možakarju, nekaj malega starejšemu od mene, ki je ponovil že tisočkrat izrečen stavek v angleščini: »Zdravo, jaz sem Ian Coates in potujem po svetu z motorjem že 12 let«. Iz kasnejšega pogovora sem izvedel, da je v Bosno prišel iz  Srbije,  tam je bil nekaj tednov, pred tem pa v 12ih letih obiskal več kot 70 držav. Edine države, ki jih ni obiskal, sta Japonska in Kitajska, ki se mu je hudo zamerila, zaradi tega, ker bi mu dovolili vstop samo v spremstvu pooblaščenega vodiča, ki bi ga moral sam plačati. Z avtom bi ga nato peljal na ogled nekaterih mest na Kitajskem. Sicer pa je na svoji poti srečal  različne ljudi in kot sam pravi, so vsepovsod izven mest  ljudje prijetni in gostoljubni. Paziti je treba le v mestih. Edino slabo izkušnjo je odnesel iz Gvatemale, kjer ga je oropala ženska žeparka. To so izkušnje kar se tiče ljudi. Bilo pa je tudi več drugih nezgod, tako z motorjem kot z raznimi komplikacijami okoli pridobivanja viz. Najhujša izkušnja se mu je zgodila v Sudanu ,kjer mu je sredi puščave zmanjkalo tako vode kot bencina in so ga napol mrtvega našli domačini in mu rešili življenje. Njegovo potovanje se je pričelo na ta način, da si je zaželel obiskati neko moto srečanje v Avstraliji, za kar sta se on in žena dogovorila, da bo trajalo 3 do 4 mesece. Ko pa je enkrat začel potovati, se nikakor ni mogel ustaviti. V vsem tem času ga je na njegovi poti žena obiskala sedemkrat, on pa se še ne vrača domov. Odločil se je, da bo to storil letos in leta 2013 za svoj 70. rojstni dan ponovno krenil na potovanje z novim motorjem, ker je njegova Afrika Twin prevozila že več kot 300.000 kilometrov. Če o dobročudnem Angležu hočete izvedeti kaj več, zadostuje, da v googlul  vtipkate njegovo ime. Kar se naših krajev tiče, je bilo zanimivo prisostvovati srečanju med njim in znanim Hrvaškim moto potnikom Darkom Labašem. Ko je leta 1999 Ian Coates krenil na pot, je postal dedek. Celotna družina ga v njegovih dejanjih povsem podpira in skrbi za njegovo mehanično delavnico v Habden Bridgu na severu Anglije. Za nas  je zanimiv del zgodbe, ko je v Rusiji postal častni gost znanega ruskega kluba Night Wolfs MG. Člani tega kluba so ga spremljali in pazili na poti skozi celo Rusijo. Po odhodu iz Bosne ima namen obiskati Hrvaško in nekaj njenih otokov. Potem pa preko Slovenije oditi v Avstrijo in naprej proti Angliji. Kot se običajno dogaja, njegovo potovanje nikoli ne gre točno v smeri proti cilju, temveč nekako v cik caku in velika verjetnost je, da se bo vmes še večkrat vrnil v države od koder je že šel. Mislim, da ni potrebno poudariti, da mu na njegovi poti želimo vsi veliko sreče in uspeha.

Tekst: Vagabund

 

IAN COATES

Pored već nabrojanih iznenađenja u Sanskom mostu čekalo me je još jedno. Odmah poslije dolaska na mjesto susreta, prijatelj me je upoznao sa čovjekom nešto starijim od mene koji je ponovio, već po tko zna koji put izrečenu rečenicu na engleskom: zdravo ja sam Ian Coates i putujem po svijetu na mom motociklu već 12 godina!!! Iz kasnijeg razgovora sam saznao da je u Bosnu došao iz Srbije gdje je proveo nekoliko tjedana, a prije toga, u 12 godina, koliko mu putovanje do sada traje, posjetio je više od 70 zemalja. Jedine zemlje koje nije posjetio su Japan i Kina koja mu se jako zamjerila zbog toga jer su od njega tražili da unajmi vodiča kojeg će morati platiti zajedno sa automobilom koji bi ga proveo kroz neka mjesta u Kini. Inače na svome putu sretao je sve moguće vrste ljudi. I sam kaže da gdje god je došao izvan grada, u kakve seoske predjele, svugdje su to ljudi divni. Jedino loše iskustvo imao je u Gvatemali kad ga je opljačkala neka žena. To su iskustva što se ljudi tiče, ali drugih nezgoda bilo je mnogo, kako sa motorom tako i sa raznim komplikacijama oko viza. Najgore iskustvo dogodilo se u Sudanu gdje mu je usred pustinje nestalo i vode i benzina. Napola mrtvog našli su ga urođenici i spasili mu život. Inače njegovo putovanje je počelo na taj način da je poželio posjetiti jedan moto susret u Australiji, pa su se on i žena složili da će to trajati oko tri do četiri mjeseca, ali kad je jednom počeo putovati nikako se nije mogao zaustaviti i to traje već dvanaest godina. U sve to vrijeme žena ga je posjetila sedam puta na njegovim putovanju, ali on se još ne vraća kući. Odlučio je da će putovati još cijelu iduću godinu da bi se u rodnu Englesku vratio tijekom 2012. Za svoj 70. Za rođendan u 2013. ima namjeru krenuti na novo putovanje sa novim motorom, jer je ova njegova Africa Twin prešla već više od 300.000 kilometara. Ako o dobroćudnom Englezu želite saznati više, podatke možete pronaći bilo gdje na internetu ako napišete njegovo ime. Što se naših krajeva tiče zanimljivo je bilo gledati susret Engleza i poznatog hrvatskog moto putnika Darka Labaša. Kad je '99. krenuo na put postao je djed i njegova porodica u punoj ga mjeri podržava na njegovim putovanju i u međuvremenu se brine za njegovu mehaničarsku radionu u Habden Bridgu na sjeveru Engleske. Za nas vjerojatno najzanimljiviji dio te priče je njegov posjet Rusiji gdje je postao počasni gost poznatog ruskog kluba Night Wolfs MG. Članovi tog kluba, Iana su pratili i pazili putem po cijeloj Rusiji. Njegov boravak u BiH uskoro će se završiti jer nastavlja put u Hrvatsku gdje želi posjetiti nekoliko otoka, a poslije toga preko Slovenije odlazi u Austriju i dalje prema Engleskoj. Karakteristično kod Ianovog putovanja je da nikad ne ide k određenom cilju nego vozi u nekoj cik-cak liniji pa je velika vjerojatnost da će se još ove godine nekoliko puta vratiti u BIH. Mislim da nije na odmet napomenuti da mu svi želimo puno sreće na njegovom putovanju i da se što brže ponovo susretnemo.  

Tekst: Vagabund

     
bw13CLICK to OPEN