»BIKERJI – BARABE HULIGANSKE«... Laž, ali resnica?!

Bil je vroč, peklenski junij, ko sta dva motorja z ljubljansko registracijo, požirala neskončne kilometre na ameriškem Zahodu. Na števcu se je izpisalo že nekaj tisoč kilometrov, a kot se je kasneje izkazalo, je bil to šele začetek. Začetek česa? Začetek avantur v brezmejnih, ameriških prostranstvih. Bilo je davno, a ne tako, da bi se bogati dogodki pozabili. Z otopelimi očmi sem preko krmila strmel v neskončnost ceste, ki je izginjala v nebo na horizontu. Nepregledna ravnina me je utrujala in občutek, da sem vedno v istem izhodišču, mi je najedal potrpljenje. Čas, občutek za daljavo, in kamorkoli si pogledal, le nebo... Te okoliščine te zgnetejo v začaran krog, iz katerega se zlepa ne izkoplješ. Kljub tej nadlogi, potovanje še zdaleč ni bila dolgočasna enoličnost. Le sem in tja se je zavleklo, kot »šiht«, v monotonem komunizmu. Kolesi pa sta peli enolično melodijo. Kot uspavanka, preden ti glava od utrujenosti, pade v naročje. Za nami so izginjala velika mesta, neskončne prerije in ranči, kot minute v življenju. Kakšen čuden labirint? Nikjer ga ni, pa se nikakor ne moreš izluščiti iz njega. V vzvratnem ogledalu sem zagledal soj luči. Kot roj kometov, ko treščijo v atmosfero. Približevale so se in večale iz kilometra v kilometer. In bolj kot sem razglabljal, bolj je fantazija izgubljala pomen. »Kaj je to«? Sem napenjal otopelo glavo. Le luči v ogledalu so se naglo bližale. Invazija! Druge variante ni! So se izven zemeljski vsiljivci sredi dne, zgrnili nad prostrani Texas?! »Nič dobrega ne kaže... Le kdo hudiča, je nad nas poslal nadlogo«?! Kaj res tako izgleda konec nekega življenja? Napenjal sem oči in negotovost je začela dobivati podobo. Moj zakrneli um, je končno povezal realnost z domišljijo. Bikerji!! Jebemti duš! Izgledali so kakor horda pocestnih tolovajev! Vse se jih boji! Vse se jim umika! Vključno s policaji. To bo naša zadnja ura! Zagotovo! Druge variante ni. O, mamka božja pomagavka?! Ko je prvi izginil iz vidnega polja ogledala sem ugotovil, da je res »taprav«. »Žleht, zašmiran« pomanjkljivo oblečen, zapuščen in tetoviran, kakor indijanski poglavar. Prav takšen kot tisti, ki te brez razloga stolčejo kot kanto, »poščijejo« in vržejo v kanalizacijo za cesto, da te odplakne povodenj prvega tornada. Potem sem s kotom levega očesa, ujel še drugega »bandita«. Tudi ta »grmada«, je izgledal pravi rokovnjač! Kristus, Jezus! – Pičkarija?! Tega dne, ne bomo preživeli«! Koliko jih je?! Do dvanajst sem štel, potem sem pa odnehal. Bili so kot apostoli, ki so se k zadnji večerji, peljali na motorjih. Ko so nas prvi prehiteli, smo po nenapisanem »bikerskem« bontonu, roko dvignili v pozdrav. Bilo je, kot bi s črnim škornjem brcnil v noč. Še mignil ni nihče! Peljali so se mimo, kot duh pokojnika v nebesa. »Kaj pa mislite da ste, razvajeni »Amerikanci«?! Še nikogar nisem srečal na našem prizorišču. Kaj se pa šopirite, pred socialističnimi »paraziti«? Če bi imeli za nakup motorja »socialistične« pogoje, bi namesto motorizma, čemeli v oštariji kot Sibirci in se nacejali poceni Vodke, ne pa vozili »rogovilaste« motorje«. Vsi po vrsti so sedeli globoko v motorju, le zadnjega v koloni, je visoko krmilo sililo v pokončno držo. Bil je suh, dolg kot vrat žirafe, tetoviran kakor pajčevina in za polovico višji od ostalih. Ko je tudi ta izginil iz vidnega polja levega zrcala, je prvi v vrsti dvignil roko v pozdrav. Sledili so mu vsi. Kot šolarčki, v prvem letu devetletke! In dvignjena roka, jim ni zlepa, omahnila na krmilo. Ops?! Prekmalu sem jih obsodil dezerterstva! Nazadnje bom primoran, pri priči spremeniti svoje mnenje! Da so se oni poklonili »socialističnim vsiljivcem«? To se je zgodilo prvič, odkar obstaja svet... Po nekaj kilometrih so ustavili. Možje v črnem so polegli v visoko travo. Vrnili smo spoštljiv pozdrav. Imeli so predelane Harley Davidson-e, na njih obilo kroma, dolge sprednje vilice in vsak je bil svojevrsten unikat. Motorno kolo serijske izdelave že v tistih časih v Ameriki ni imelo kdo ve kakšne cene. Razen, če je bil predelan! Pravi »biker« si bil, če si motorju vdahnil svojo dušo, izvirnost in mu dal pečat. Le to je »biker-ja« povzpelo med idole. Veterane, med legende! Izgledati si moral »žleht«, vsaj na pogled, prezirati svet okoli sebe in izžarevati uporniško karizmo. To je bil takratni kult, ameriškega motorista. Že na pogled so izžarevali prezir. A ko smo jih spoznali, je bila to le farsa, za svojstveno dojemanje življenja. Izbrali so si takšno pot, kar pa tudi vedno ne pomeni neokrnjene svobode. Vseeno pa živijo stil življenja, ki ga nikoli ne bodo okusili zapečkarji, zaspanci, statiki in tisti, ki jih okupirajo spone sodobnega življenja. Le na videz, so »utrgani« kot smrten greh! Eden je bil »dohtar«, drugi advokat, tretji pa mehanik in še nekaj »eksotičnih« poklicev. Celo brezdelnež, si je v družbi delil »pogačo« skupne slave. Kot se je kasneje izkazalo, bi bili fantje odeti v črno usnje, po duši lahko marsikateremu za zgled in vse bi dali, za motorističnega potepuha v težavah. Nam pa so bili zanimivi, »rogovilasti« motorji. Črni kakor noč, polni kroma in vsemogočih, kičastih dodatkov. »Utrgancev« kot smo bili, tudi tam ni bilo veliko. Bili smo zanje zanimivi, oni pa za nas. A škoda, da gre »bikersko« življenje včasih, tako neznansko hitro »mimo«. Ponovno smo zajahali motorje in po neskončnem »Highway-u« nadaljevali zmeren tempo, proti Pacifiški obali. Leta so minila. Spomini so ostali in slike so zbledele... Le jaz sem skoraj petindvajset let starejši. - Morda celo modrejši? Vsekakor pa, za takšna doživetja bogatejši.

Miran Juvančič